Moj prvi šolski dan

01/03/2016

Spomini na moj prvi šolski dan so že nekoliko megleni. Morda tudi zato, ker se iz tega ni delalo posebnega dogodka. Enostavno, ko si bil dovolj star, je bilo potrebno iti v prvi razred in pika.

Glede odhoda v prvi razred sem imel mešane občutke. Mislim, da se nihče od nas otrok ni prav veselil šole, ker smo se otroci na vasi zelo radi igrali in vsak dan odkrivali kaj novega. Več kot to nismo potrebovali.

Vstopa v šolo sem se veselil le toliko (predvsem nove torbe, zvezkov, knjig, puščice z novimi barvicami in svinčnikom, …) in samo do trenutka, ko je bilo potrebno zares iti. Spomnim se meglenega jutra, v katerem mi postreženi zajtrk – bela kava s kruhom – ni teknil tako kot ponavadi. Nekaj malega sem pojedel, se oblekel v najboljše hlače in srajco ter obul čisto nove teniske, hranjene ravno za to priložnost. Del obvezne opreme je bila tudi rumena rutka.

V šolo me je spremljala mama. Prijela me je za roko in v šolo sva se odpravila peš. Bolj ko sva se bližala šoli, bolj so bili moji koraki počasni in negotovi. Tak je bil tudi vstop v šolo. Razred je bil topel in svetel (tudi megla zunaj je izginila in naredil se je lep sončen dan) z ilustrirano abecedo, zemljevidi in veliko zeleno tablo. Vse je bilo novo in vse je dišalo po novem. Usedel sem se v zadnjo klop (ne spomnim se, kdo je sedel poleg mene) z namenom ostati čim bližje mami. Starši bodočih šolarjev so stali zadaj. Mislim, da nas je bilo 24 novih šolarjev. Večina smo se poznali že iz male šole.

Ob določeni uri je v razred vstopila naša bodoča učiteljica (takrat tovarišica) Lapajne. Spomnim se, da smo ob njenem prihodu vstali (ne vem, če sami od sebe ali po navodilu). Nagovorila je tako starše kot nas, bodoče šolarje, in podala osnovne informacije glede predmetnika in poteka pouka v prvem razredu. Tovarišica Lapajne se mi je zdela prijetna in topla starejša gospa, kar se je nadalje skozi šolsko leto tudi izkazalo. Če se spomnim prav, je bila na koncu še pogostitev (vsak učenec je dobil skodelico čaja in pomarančo). Vse skupaj je trajalo le kakšno uro. No, že naslednji dan je šlo vse veliko bolj zares. Brez mame. Otroci iz vasi smo se zjutraj zbrali sredi vasi in večji so »gnali« nas, mlajše, v šolo.

Sicer pa sem imel šolo rad. Šolo nisem nikoli jemal kot nujno zlo, temveč je bilo zavedanje njenega pomena in doprinos življenju vedno močnejši od obveznosti, ki jih šola prinaša. Nikoli nisem tudi čutil, da šola povzroča stres in obremenjuje, kot je danes večkrat slišati.

Kot sem že omenil, spomini na moj prvi šolski dan bledijo, so pa še kako živi spomini na prvi šolski dan mojih otrok, ki sta že prestopila prag Osnovne šole Otočec – prag, ki sem ga kot prva generacija prvošolcev pred tridesetimi leti prestopil tudi sam.

Igor Pelko

Related Images:

Primerjava dveh zaključnih generacij na OŠ Otočec

29/02/2016

V sklopu obeležitve 150-letnice šolstva na Otočcu in 30-letnici stavbe na Šolski cesti 20 je učiteljica Erika Švirt naredila zanimivo primerjavo prve zaključne generacije v tej stavbi in do danes zadnje zaključne generacije, ki si jo lahko ogledate na spodnji povezavi.

Related Images:

Spomini na prvi šolski dan generacije 2015/16

29/02/2016

Prvi šolski dan smo dobili lutki Lili in Bineta. Urša, Gašper, Lovrenc

Ogledali smo si predstavo. Marko, Beti

Dobili smo rumene rutke. Pia, Žan

Imeli smo predstavo, poklicale so nas učiteljice, dobili smo rumene rutice ter Lili in Bineta, ogledali smo si razred. Ana

Dobili smo rutke ter lutki. Klavdij, Špela, Taja

Dobili smo nove učiteljice. Zadnjo uro smo šli na igrala in tam izvedeli, kako se lahko na njih igramo. Nika

Učiteljica nas je posedla vsakega na svoj prostor. Erik

Dobili smo lutki, šli smo se igrat na igrala, v razredu je vsak dobil svoj prostor. Kaja

Dobili smo tortice. Živa

Dobili smo lutke, tortice in rutke. Timi

Dobili smo tortice, ogledali smo si predstavo. Urban

Gledali smo predstavo, dobili smo rutke, Lili in Bineta, preskočili smo v 1. razred. Rok

Dobili smo Lili in Bineta, ki smo si ju ogledali prek interaktivne table. Jan

Dobili smo lutki in tortico. Slikali smo se. Domen

Dobili smo lutke, rutko, tortico. Slikali smo se. Simon

Dobili smo Lili in Bineta, jedli smo tortico. Matevž

Vtise uredila Erika Švirt

Related Images:

Kateri prostor na šoli je najbolj všeč učencem 1. b?

29/02/2016

TELOVADNICA: ker tam telovadimo in se igramo. ROK, MATEVŽ, TAJA, LOVRENC, URŠA, JAN, MARKO

UČILNICA: ker se tukaj učimo, se igramo, veliko ustvarjamo in delamo zanimive stvari. PIA, ERIK, SIMON, MARTIN

KNJIŽNICA: ker si sposojamo knjige. BETI, KAJA

JEDILNICA: ker tam dobro jemo. GAŠPER

Razredničarka: Bernarda Vrtačič Turk

Related Images:

Devet let v Osnovni šoli Otočec

29/02/2016

Ko sem se vpisal v osnovno šolo, sem bil na začetku zelo navdušen. Našel sem si nove prijatelje in počeli smo vse vrste vragolij. Večkrat smo bili tudi opomnjeni. Iz prvih dveh razredov se ne spomnim prav veliko. Spomnim se, da smo se v petem razredu zelo radi norčevali drug iz drugega glede zaljubljenosti. Če ti je nekdo dal svojo torbo na tvojo, je pomenilo, da je bil vate zaljubljen. Tudi v šolo v naravi smo šli, in sicer na Roglo. Tam smo bili pet dni. Iz šole v naravi so mi v spominu najbolj ostali jokavi obrazi sošolcev, ki so pogrešali svoje mamice.

Jože Švirt

Če sem iskrena, se prvega razreda ne spomnim dobro. Večino časa smo se igrali, večkrat pa bili opomnjeni, ker nismo dvigovali rok. V tretjem razredu smo prvič odšli v šolo v naravi (Fara), kjer smo se učili o orientaciji in spoznali podjetje Costella. Vmes smo imeli kar nekaj težav, a smo jih skupno z našim razrednikom in razredničarko uspešno prebrodili. V deveti razred smo spet z veseljem vkorakali v šolo, saj smo vedeli, da bo šolsko leto krajše za kar štirinajst dni. Uspešno smo organizirali srečelov in božično rajanje. Upam, da bomo vsaj toliko kot pri srečelovu uspešni tudi pri organizaciji valete.

Leja Tratar

Mojih let tukaj na osnovni šoli se spomnim samo bežno. Dobili smo tudi nove sošolke, zapustila nas je ena sošolka in en sošolec, ki so odšli na drugo šolo. Deveti razred mineva počasi. Ob začetku leta smo izvedeli, katere tri predmete bomo pisali na nacionalnem preverjanju znanja. Učitelji nas pri teh predmetih že celo leto pripravljajo na ocenjevanje in so pri tem zelo potrpežljivi. Uspešno smo izvedli tudi novoletni srečelov in novoletno rajanje. V devetih letih smo doživeli veliko dobrih, pa tudi nekaj slabih stvari. Mislim, da bomo to šolo zapustili dobre volje.

Matic Blatnik

Ko sem prišel v prvi razred Osnovne šole Otočec, se mi je zdela šola prečudovita. S sošolci smo se dobro razumeli, ko pa se je začel pouk, sem te besede vzel nazaj. V prvem razredu se najbolj spomnim, ko so me zaprli v kartonsko škatlo in mi zlomili tako imenovane naočnike. V drugem razredu smo se samo igrali in že so se med nami stkale prve ljubezenske vezi. V tretjem razredu smo obiskali šolo v naravi v Kostelu. Med sošolci smo se zbadali s slavno hrvaško frazo »Ko se tuče, taj se voli.« Najbolj smo bili veseli, ko je kuharica za nas, najbolj lačne, dala dodatno malico. Od veselja smo si oblizovali prste. Tedaj so se mi v spomin vtisnili jokavi obrazi naših sošolcev. V sedmem razredu smo spet odšli v šolo v naravi. To je bila najboljša šola v naravi, ker smo jedli pringlese in se boksali z znanim boksarjem Dejanom Zavcem. V devetem razredu smo se spoprijateljili z učitelji (no, ja, razen z nekaterimi) in drugimi učenci. V zadnje leto smo vstopili bolj veselo, saj se zavedamo, da je to zadnje leto in da so počitnice že štirinajst dni prej.

Miklavž Janez Pavlin

Leto 2007 sem s štirinajstimi prijatelji prvič prestopil prag OŠ Otočec. Prvih treh let se ne spomnim najbolje. Na začetku sem bil nad šolo zelo navdušen, saj sem mislil, da bo tudi preostalih šest let tako zanimivo. Najbolj se spomnim sedmega razreda in šole v naravi, ko smo čas preživljali s pretihotapljenimi telefoni, z igro »resnica ali izziv« ter s sestavljanjem igre za tekmovanje med sobami. Nekateri so resnico ali izziv vzeli zelo resno. Sedmi razred smo vsi zaključili uspešno in odšli na zaslužen dopust. Po dobrih dveh mesecih smo se spet srečali, tokrat v osmem razredu: isti ljudje, ista šola, isti razrednik. V osmem razredu še nismo bili tako povezani in smo se družili fantje – dekleta posebej. Šele proti koncu smo se malo bolje povezali in se začeli razumeti. Septembra 2015 smo skupaj vstopili v deveti, zadnji razred osnovne šole. Kmalu po prvem dnevu smo izvedeli za tretji predmet iz NPZ in s tem so se priprave intenzivno začele. Začeli smo se tudi pripravljati na novoletni srečelov, ki smo ga na koncu uspešno spravili pod streho. Februarja smo začeli s pripravo na zaključno valeto. Čeprav bo naše zadnje leto zelo hitro mimo, v njem uživam, kolikor se le da.

Tim Rangus

Prvega septembra 2007 sem se prvič srečal s štirinajstimi novimi sošolci. Najbolj se spomnim prvega dne, ko smo jedli torto in dobili Švigazajčke. Takrat sta imela Miki in Tim dolge lase. V prvem in drugem razredu je bila razredničarka Irena Gorenc Pernek. Bila je prijazna in velikokrat nam je pomagala. V prvih treh razredih smo se kar dobro razumeli. V tretjem razredu smo zamenjali razredničarko. Takrat smo šli v šolo v naravi, in sicer v Faro pri Kostelu. V četrtem razredu smo začeli z angleščino. V petem razredu smo spet odšli v šolo v naravi, in sicer na Roglo. Imeli smo se zelo lepo, saj smo smučali. Najtežji odnosi so se odvijali v šestem in sedmem razredu. Takrat se nismo dobro razumeli, predvsem kar se tiče odnosov med dekleti in fanti. V sedmem razredu smo šli v šolo v naravi na Ptuj. Tam smo se naučili o prvi pomoči ter bližje spoznali Ptuj in kurente. V osmem razredu so se odnosi izboljšali. Vsi smo postali prijatelji. Najboljši razred je sedaj deveti, saj imamo valeto, srečelov in predajo ključa. Postali smo prijatelji in si med seboj pomagamo.

Žan Pavkovič

Related Images: